Milijavžnt stvari lahko človeka spravi v slabo voljo, ampak ena stvar definitivno in vedno popravi situacijo.  Ne, ni cuker in čokoladarije. Še sama sebi ne morem verjet, da včasih pa res ne bi ubijala za cuker. Če je, ok, če ga ni, tudi prav. Sicer so redki ti trenutki, so pa. Ampak testenine, v te sem pa zaljubljena. Lahko jih jem vsak dan, 3x na dan ali po potrebi.

In oni dan sem bila slabe volje. Prala sem avto in videla da mi je vulkanizer dodatno počohal feltne. Moje razpoloženje res ni bilo na vrhuncu slave. Vem, da sem kokoš in da bi mi moralo biti prav vseeno za fetne. Samo kaj jaz morem, če nisem navadna kokoš, ki pogleda avto samo sekundo preden jo le-ta povozi. Ja, ja, res plehko, ko je na svetu toliko drugih svinjarij, mučenja ljudi in živali, hinavščine … Se strinjam, samo vsak ima svoje cvetke marjetke, ki ga spravijo v slabo voljo ali pa ga razveselijo, da bi glasno tulil svoje veselje v nebo.

In taisti dan sem videla v domači gredici poslednja dva šparglja, ki si ju še lahko privoščim, ne da bi s tem ogrozila prihodnjo letino. Pozabila sem feltne in šla skuhat tistih slabih 10 dek špagetov. Blanširala sem narezane šparglje, ki sem jih predhodno natančno zlasala. Noro me spravijo ob živce olesenele nitke. Potem sem jih popražila na olivnem olju, v katerega sem že prej vrgla dva olupljena stroka česna, ki sem ju, ko sta spustila aromo, dala ven (nasekljana bi pustila preveč arome, ker sem želela okusit predvsem šparglje). Dodala sem še par šampinjonov, ki so se valjali po hladilniku. In iz vrta limonin timijan in nekaj malega peteršilja. Pa seveda sol in poper. Špagete sem še kako minuto ali dve kuhala v omaki, da je škrob poskrbel za svilo.

Bilo je tako dobro in razveseljujoče.

Večkrat bi morali jesti špagete s šparglji, ne glede na razpoloženje.