Človek mora biti zrel za prijateljstvo. Res zrel, ne kot buča maja meseca. Otroška in najstniška prijateljstva so res kul, ampak …
V vrtcu je tvoj prijatelj vsak, ki te ne grize, ne pljuva ali te kako drugače primitivno ne kaznuje (pa nikoli prav dobro ne veš, zakaj te kaznuje). Videz tudi pomeni nekaj in početje podobnih oslarij. Pri desetih misliš, da si največja frajerka, če sošolka opravlja s tabo, ti da zvezek, da prepišeš nalogo in te povabi, da prespiš pri njej. Važen si, ker imaš prijatelja/prijateljico in nič ti ne more do živega. Počutiš se pomembno. Pri sedemnajstih, najverjetneje z drugo skupino prijateljev misliš, da si odkril svet. Toplo vodo. Da zdaj je pa to to. Za vse življenje, v dobrem in slabem. A-a, ni vedno tako. Pa pride na pot faks, študentski žuri, izpiti, skupinsko rdeče oči od neprespanih noči (bodisi zaradi žuranja ali učenja) ali pa metanje polen pod noge in tekmovanje, kdo je boljši in kdo dlje zleze po profesorjevemu anusu in navzgor po črevah. Zdaj misliš, da si odkril še vesolje (ne glede na pozitivne ali negativne izkušnje). In si rečeš, tudi prav. In dozoriš. Dozori pa tudi velika večina ostalih. Sprijazniš se, da v vsakem življenjskem obdobju prijateljstvo pomeni nekaj drugega. In da niso vsi za vse. Žal. Ali pa ne. Mogoče bi bilo dolgočasno ves čas gledati toliko enih in istih oseb. Vidiš, da so nekateri samo znanci. Spoznaš jih preko prijateljevega prijatelja, ki ima sestrično in ta svaka … So koristni, kaj veš kdaj boš katerega potreboval. Druga skupina so kolegi. Fini za dneve, ko ne veš kam bi se dal, ali pa bi se samo nasmejal gobčnemu Franceljnu (sicer popljuva pol mize, ampak ni kaj, držiš kozarec tesno ob sebi, ga pokrivaš z roko in smeje uživaš). No, mogoče pa rabiš kontakt tistega finega zobozdravnika, ki res naredi kakovostne plombe, izgleda kot iz venezuelske limonade, pa še poceni je. Ostane še ena mala skupina ljudi, ki se jim reče prijatelji. Oni, ki ti nesebično stojijo ob strani. Jaz imam raje, da so na moji levi. OKM. In obratno, ko te ob pozni večerni uri pokliče prijatelj in reče, daj, greva na enega (kratkega ali dolgega, to takrat ni važno), bi mi res pomenilo, če bi si vzela čas. Ker ni enako ali greš na enega ali greš na enega s prijateljem. In z veseljem vrneš »uslugo«. Ja, Prijatelji. Redki kot zobje 95 let starega soseda. Eni so preživeli vse ledene dobe in jim pozeba ni prišla do živega in se »držijo« že od otroštva ali najstništva. Druge spoznaš naključno in »se primejo«. Tretji padejo pred tabo, ko si najmanj misliš. In vsi so Prijatelji. In končno te ni strah, da vztrajajo s tem nazivom samo zaradi lastne koristi, da ti bo prijateljica speljala fanta ali kako drugače načrtovala zlo proti tebi. In to je to, ni važno ali se vsak dan slišiš z njimi ali pa samo veš, da so tam in da bodo tam ostali, zate. Zdaj nisi odkril sveta, niti vesolja, si odkril samo prave ljudi. Za katere upaš, da bodo ostali in jih pozebe ne bodo uničile. Pa tudi če jih bodo, veš, da so bili pravi in da je tvoj svet zaradi njih lepši in lažji.
In tudi ko si zrel, vsaj malo bolj kot buče v mesecu maju, je fino imet prijateljske dneve. In babje večere. Odštekano je, ko pride moja kokoš No.3 na obisk in nočitev. Filmsko je. Tistih nekaj ur je premalo, da bi si vse povedali, rešili svet in sebe, se nasmejali, gledali film, kuhali in napili. Izjemno važen je vrstni red opravil, ki jih je treba opraviti. Težje je, če opravilo »napiti se« postavite pred vsemi drugimi. Dokazano.
Časa je bilo malo, zato sva s kokošnjo No.3 naredili najbolj enostaven jogurtov biskvit s sadjem. Potrebovali sva: 3 mala jajca, 1 klasičen lonček jogurta, ¾ taistega lončka sladkorja, 1 lonček olja, 2 lončka moke, mala žlička ali dve pecilnega praška (ali nadomestka) in sadje manjše velikosti (večje sadje je potrebno narezati na manjše kose), midve sva dodali zmrznjene gozdne sadeže, veliko njih.
Klasično naredimo biskvit. Penasto zmešamo jajca in sladkor in ko se sladkor stopi in zmes naraste, dodamo jogurt in olje. Nato rahlo vmešamo še moko s pecilnim praškom. Zlijemo v pekač ,obložen s peki papirjem. Potresemo s sadjem in damo v predhodno ogreto pečico. Kot običajno na 180 stopinj C. Midve sva pekli biskvit nekaj več kot eno uro. Potrebno je preverit z zobotrebcem (če ostane suh ko ga zabodemo v pecivo, je le to pečeno) ali termometrom.
Hvala kokoš No. 3 za pomoč pri peki, slikanju in jedi. Jaz sem naslednji dan pojedla skoraj pol pekača peciva.
Večkrat bi morali jesti jogurtovo pecivo s sadjem in pomisliti na svoje prijatelje.
P.S.: Tudi v službi ni Prijateljev. So le oni, ki še niso prilezli iz profesorjevega anusa in že lezejo v drug, direktorjev, anus. J