Velenje je peta največja slovenska vas. Socialistična, kjer ženske osmega marca hodijo iz službe ob enih. Najbrž zaradi tega, da lahko svojemu petelinu skuhajo kosilo, kakšna čast. Velenje, kjer imajo zastonj avtobus, ki vozi po vasi na 15 ali 30 minut. Luksuz. Megle baje ni. Še večji luksuz. Pa tisti vonj premoga, ki ga domačini ne vonjajo več, meni pa se vsakič znova zažre v nosnice. Ni neprijeten, je pa še vedno nov. Veleje pa ni Koroška, o ne, je Štajerska.

Ampak tto Veleje ni dauč, komot se gre lahko tja na najboljšo pico kar sem jih kdaj jedla (kategorija: pice iz krušne peči).  Picerija Velun je definitivno na listi mojih futr hramov. Ambient ni nič posebnega, precej natlačeno, ampak se splača potrpet. Pa ogromno otroških kock imajo in jedilni list prilepljen na valjar. Bedarije, ki pustijo vtis in kadar je pica slaba, rečeš, klinc, vsaj malo so izvirni.

Pa je bila pica fantastična. Žal ne vem več imena, ker jih je na valjarju preveč (srčno in želodčno upam, da so vse tako dobre kot moja izbranka). Pica z mocarelo, panceto in svežimi šampinjoni (oni jim rečejo suhi). Testo popolno pečeno, popolno debelo/tanko in popolno okusno. Prava mera pelatov, mocarele, pancete in hvalabogu, svežih šampinjonov. Na pici res ne maram nekih čudnih rjavo-zelenih gliv, ki spominjajo na gobe.

S petelinom sva jo pojedla vsak pol, pa bi jo z lahkoto še pol. Cena, mislim da okoli 6 evrov (zaradi navdušenoti pozabila). No, ampak popolno pa  ni bilo. Pica je bila v trenutku hladna, ker so najbrž imeli mrzle krožnike. Ampak dobro, marec je. Zunaj je zima. Hladno je.

Nisem preričana ali bom naslednjič imela pogum, da izberem kako drugo. Bo imel pa petelin pogum. Petelini so pogumni. In vedno rečejo: kar ti izberi.