Borovnice so res nadpovprečno koristne za naš organizem. Brez sladkorja, seveda! Ampak včasih se greši. Fajn je, ko se človek napoka borovnic, borovničeve pite, borovničevih muffinov in dasiravno kuharica ni skoparila z borovnicami, imamo zobe kot izumrli pirati (rastejo na Karibih borovnice?!). Črne, s črnimi drobci v medzobnih prostorih. Ne, borovnice res niso primerne za kraljeve sprejeme, poroke ipd. Ne priporočam jih niti za prvi zmenek. Ko sva s petelinom šla na prvi izlet, sem kolebala med borovničevimi muffini in čokoladnimi muffini. Pa sem sklenila, da borovnice počakajo še kak mesec ali dva. Čeprav je bila ravno sezona zanje. Pa dobro, sem jih spravila v zamrzovalno skrinjo. Za prave čase. In včeraj je bil ta čas. Čas za lahko borovničevo pito. Uporabim malo prirejen recept za Lahko švicarsko sadno pito. Testa in nadeva je dovolj za pito s premerom od 24 – 26 centimetrov.

Sestavine za testo:

200 g moke, 75 g hladnega masla, narezanega na kocke, 7 žlic hladne vode, velik ščep soli.

Sestavine za nadev (za 0,5 l):

2 veliki jajci, 2 navadna jogurta (180 g), 2-3 žlice sladkorja, 1 velika žlica (s kupčkom) gustina ali praška za puding (jaz dam kar celo vrečko), voda ali mleko po potrebi – da bo vsega skupaj 0,5 l.

Borovnice. Ali drugo sadje. Jaz sem tokrat uporabila skoraj 300 g borovnic. Gozdnih.

V posodi, najbolje z vilico, zmešamo vse sestavine za testo. Pazimo, da se maslo ne začne topiti, zato z roko pregnetemo samo toliko, da se sestavine sprimejo med seboj in da v testu ni večjih kosmov masla. Nič ni narobe, če je testo še malo marmorirano z maslom. Kepo testa sploščimo, zavijemo v folijo in postavimo v hladilnik, da se malo ohladi.

Ohlajenega razvaljamo v obliki kroga in ga položimo v pekač. Rob testa z nožem porežemo, da je poravnan z robom pekača. Z ročajem kuhalnice (naj ne bo tista s katero pražimo čebulo za golaž) po notranji strani odtisnemo »valove«.

Sledijo borovnice. In ker so bolj kisle narave, sem jih jaz dodatno potresla s slabo žico sladkorja.

V posodi ( fino je, da to počnemo v posodi, kjer bomo videli ali imamo 0,5 l nadeva) zmešamo jajci, smetano/jogurt/kislo smetano in sladkor. Dodamo še res veliko žlico gustina (jaz sem dodala prašek za puding, ker sem se ga morala znebiti). Nadeva mora biti približno 0,5l. Če ga je manj, dolijemo še mleko ali vodo. Homogeno zmes vlijemo čez sadje. Postavimo v pečico, ogreto na 190 stopinj C (ventilator ne škodi), na spodnjo rešetko. Pečemo približno 50 minut. Če vidimo, da je pita že pred koncem pečenja lepo porjavela, jo pokrijemo z alu folijo in pečemo naprej.

Pita je božanska, ne glede na vrsto sadja. Brez truda lahko sama pojem pol pekača. Najraje borovničevo in najraje, če nimam ravno »enega od začetnih« zmenkov.

Dober tek. Večkrat bi morali jesti borovničevo pito.