Najboljša pica. Vsaj ona, tekmovalna, naj bi bila najboljša. Ne vem, ne morem reč, ker je nisem poskusila. Februarja je namreč potekalo prvo slovensko prvenstvo v peki pic. In zmagala je pica picerije Mom. Ameriška deep-pan pica, bogato obložena in pečena v električni peči. Z dobrimi sestavinami, sem brala 14 dni nazaj.

No, pa sva šla s petelinom en krog po Štajerski in se ustavila pri Momu. Pričakovala sem polno parkirišče, ljudi, ki čakajo v vrsti na mizo, da poskusijo Zmagovalko. Pa nič. Dva avtomobila, ena zasedena miza, za šankom pa ata z mladino. A nihče ni jedel Zmagovalke. Očitno se takšna reklama pri nas ne obnese. Ali pa je bilo krivo morbidno vreme.  Nima veze. Jedilni list ni obsežen, a to ne moti. Bolj motijo jedilni listi, debeli kot Slava vojvodine Kranjske, v katerih trdijo, da kuhar zna pripraviti prav vse iz njihove bukle.

Momove pice so poceni, velike stanejo od 5 pa tja do nekaj deset centov čez 6 evrov. Vem, da je zmagala margerita, ampak saj najbrž ostale ne morejo biti slabše, zato naročiva eno klasiko in eno uskoško s slanino in kislo smetano. In pivo. Poceni pivo za 1,90 evrov. Union, čeprav smo na Štajerskem. Prijazna natakarica pravi, da je v kuhinji zmagovalni picopek, Alen. Lačna sem. A zato prav nič manj izbirčna in kritična. Pred picama prinesejo še pladenj z začinjenimi pasiranimi pelati, kislo smetano, tržaško omako in pekočim kečapom. Luštno, to bi morala biti praksa vseh picerij.

In potem pride še ona, Zmagovalka. No, dve. Lepo diši in je bogato obložena. Testo je ravno prav debelo in čudovitega okusa. A žal vse pokvari dejstvo, da je spodaj premalo zapečeno, da je popolnoma mehko in bledo, skoraj lepljivo. Ups, prehuda napaka. Pelati so res okusno začinjeni, tudi ravno prav jih je. Šunka se razprostira po celi površini pice, a je le šunka, prešana šunka. Raje bi kuhan pršut. In na koncu sir. Sklepam, da je bila uporabljena mocarela za pico s primesjo nekega drugega sira, ki pa je mehko mocarelo spremenil v tršo stvar kot sem pričakovala. Mogoče je bil parmezan. Če je bil, bi si želela, da ga naribajo na že pečeno pico, ne prej. Pa šampinjoni. Precej bolj carsko bi bilo, če bi bili sveži. Pica petelina je bila enaka, samo slanina je zamenjala šunko in sir je dobil še kislo smetano.  Ta mi je bila bolj všeč, najbrž zaradi slanine.

Priznam, pričakovala sem preveč. Če pozabim na premalo pečeno testo in premehek sir, je pica dobra. Med boljšimi svoje vrste. Jaz se bom tu najbrž še ustavila (pa ne samo zaradi poceni pira) in upala na malo bolj pečeno testo in na pozabljivost picopeka, ki se bo šele, ko bo pica pečena, spomnil na parmezan in ga naknadno potresel po Zmagovalki.

Fant se mi zdi zagnan, upam, da bo še izboljšal svoje pice.  Jaz moram itak poskusiti še podprvakinjo in tretjeuvrščeno. Zdi se mi, da imam pravico do ocenjevanja, saj smo doma diplomirali iz peke pic. Že dvajset let jo izpopolnjujemo, enkrat na teden ali po potrebi.  Zato je težko biti zadovoljen. Tudi z Zmagovalko.