Zakaj hudiča ljudje še vedno ne znajo kuhat brez vegete?! Vegeta- vsaka mešanica kao zelenjave in soli, ne glede na blagovno znamko štacune ali kakšne druge firme- moj slovar. Prave kure že kokodakajo o dokazani škodljivosti mononatrijevega glutaminata , ampak ljudje še kar veselo sipljejo veliko žlico vegete v juho ali pašto. Najbolj žalostno pa je to, da veliko ljudi kuha dobro, z obilo zelenjave, začimb in dišavnic, a na koncu kuha ne mine brez žlice vegete. “Ah, pa saj sem dala samo žličko”, ok, zakaj si jo potem sploh dodala, če je kao “samo žlička”, ki nič ne spremeni. In kadar zmanjka vegete, je hrana brez okusa. In tanova od bratranca tudi ne zna kuhat. Vse je brez okusa … vegete.
Čutila se menda navadijo določenih dražljajev. Drži. Navadimo se okusa določene hrane. Navadimo se okusa sreče. In navadimo se okusa ljubimca. Točno vemo, kak okus ima, čeprav ga ni v bližini že več dni, mesecev. Spomin ostane. Agresivnejši je okus, dalj časa ostane v spominu, težje ga nadomestimo in težje ga pozabimo. Čar mononatrijevega glutaminata in ljubezni. Ubije naše brbončice na jeziku in možganih. Oboje je bilo “ustvarjeno” z namenom. Mononatrijev glutaminat zaradi večanja prodaje in ljubezen za razplod. Vsaj eno vodi v pogubo (če ne oboje?!).
Navada in spomin sta kot šmir, ki ne gre in ne gre z rok. Ali pa kot vodoodporna maskara, ki vztraja na trepalnicah po prežurani noči, ko dobesedno visiš na umivalniku in spravljaš vodoodpornega hudiča s sebe. Težko je navadit brbončice in možgane (in srce) na nekaj drugačnega, bolj blagega,a vsekakor bolj polnega. Treba je udarit po mizi in vreč v koš za smeti vegeto. Zakaj? Zato ker imajo naše brbončice pravico, da okusijo naravne, bolj polne stvari. A pot bo trnjeva. Vse bo brez okusa. Nobena začimba ne bo nadomestila vegete, vsa zelenjava bo vodena kot paradižniki meseca januarja. Ampak človek in jezik se navadita na drugačne okuse. Na okuse jedi in ljubimca. Samo vztrajat je treba in dat stvarem čas. In se učiti. Učiti kako uporabljati začimbe in dišavnice. Potem počasi začnemo okušat tisto pravo. Zelenjavo, meso, pašto, riž, juho, rožmarin, timijan, peteršilj, ljubimca.
Vegetin čas je potekel. Že zdavnaj. Naj ostane lep spomin na agresiven okus (ne pa večna rana na želodcu ali večno strto srce). Zdaj je čas, da razvajamo svoja čutila. Btw, sem se spomnila čudovitega filma: Perfect sense(Čutila ljubezni).
Zadnjič se mi je zahotela gora vegete. Pa sem pospravila hladilnik in si jo naredila. Zapečeno v pečici. S testeninami. Ne znam napisat točnega recepta, ampak prepražila sem vso mogočo zelenjavo (najprej ono, ki se dalj časa kuha, nato vso ostalo). Dodala začimbe, tokrat posušene. Žličko moke. Testenine sem skuhala ravno toliko, da so se omehčale. Jih dodala v zelenjavno omako, stresla v pekač, posula s sirom in dala v pečico ravno toliko, da se je sir stopil in lepo zapekel (testenine pa so se ta čas tudi skuhale do ustrezne trdote). In bilo je polnega okusa. Tako najraje pospravljam pozabljeno zelenjavo v hladilniku in špajzu. Aja, pozabila sem na vegeto. Že davno tega …
Večkrat bi morali jesti “vegeto”.