ROAD TRIP PORTUGALSKA – Porto

Prijazen – prijaznejši – Portugalec

10 dni – 1.700 km – sonce – megla – veter

1. del

S Portugalsko sva se spogledovala že dve leti nazaj, ko sva prepotovala Španijo. Letos sva se zanjo kljub dragim letalskim kartam vseeno odločila. Žal dopusta v službi ne morem planirati toliko v naprej, da bi lahko dobila poceni letalske karte. Če bi, bi zagotovo privarčevala vsaj 300 evrov in to postavlja Portugalsko v skupino »poceni potovanj«, saj se lahko tja leti iz vsaj parih bližnjih letališč. Midva sva letela julija z nabito polnega Trevisa. Nisva imela kam parkirati svojih riti, kaj šele nahraniti lačna želodca. Vrste za stranišče so bile obupno dolge, let pa je imel skoraj 2 uri zamude. Po Portugalski sva se premikala z avtom, priporočava pa tudi avtodom, saj je ta država izjemno prijazna za tovrstni turizem.

ZA:

  • nenormalno prijazni ljudje,
  • večina prebivalcev zelo dobro govori angleško,
  • prijetna klima, saj tudi poleti ni peklensko vroče,
  • dobra hrana,
  • najboljši in najcenejši sveže stisnjen pomarančni sok,
  • zmerne cene (kot v Sloveniji ali ceneje),
  • surfanje,
  • atlantska obala,
  • nenaporen promet (lepe ceste, redki zastoji, dober javni transport),
  • občutek varnosti.

PROTI:

  • veter (večinoma povsod ves čas vsaj pihlja, če že pošteno ne piha),
  • večerne meglice in jutranja megla ob morju (pošteno rosi),
  • določene lokacije se v sezoni utapljajo v turistih (npr. Sintra),
  • jug regije Algarve je zaradi angleških turistov in upokojencev kot mala Anglija,
  • občasno precej nezanimiva pokrajina.

DEJSTVA:

  • obilo morske hrane – pravilno,
  • dobra kava – pravilno,
  • dobro vino – pravilno,
  • nori vozniki – narobe (je pa res, da sva se že spopadala z norimi vozniki v Napoliju in mogoče nisva objektivna),
  • v mestih ti brezsramno želijo prodat take in drugačne droge – pravilno (večina drog je dekriminaliziranih a to so zgolj ulični »humoristi«, ki ti najbrž prodajajo origano in sladkor v prahu; rečeš da ne potrebuješ in greš dalje),
  • vsi kadijo – pravilno (stari, mladi, nosečnice …),
  • žeparji, ki prežijo ko zveri – narobe (precej paranoična sva spoznala, da je običajna previdnost popolnoma zadovoljiva).

SPOMINKI:

PORTO

Premikanje po mestu.

Štartala in zaključila sva v Portu. Spala na robu dogajanja z metro postajo razmeroma blizu. To je dobrodošel nasvet, saj so metro povezave dobre, kovčki pa naporni za dolgo vožnjo po strmih tlakovanih ulicah. Spanje v bližini centra se vsekakor splača, ker so sprehodi res slikoviti in škoda  in bi bilo trošiti čas za vožnjo do mesta. Avto je tu popolnoma odveč oz. je celo v breme. Metro, ki večinoma vozi po površju, je sodoben, varen in vozi večinoma do poznih nočnih ur. In ja, popolnoma varno sem se počutila na poti z metro postaje do hotela. Le zeblo me je kot decembra na Babnem polju. Sprva sem mislila, da je nekdo nerodno nastavil klimo, a vožnja podnevi je to ovrgla. Ko se v metroju nagnete 200 % kapaciteta ljudi, je učinkovita klima nujna.

Dobesedno na letališču se usedeš na metro. Ne iščite ga zunaj letališkega poslopja kot sva to počela midva. Pod letališko stavbo je nekaj avtomatov, kjer lahko kupiš različne metro karte. Da bi turisti lažje, predvsem pa hitreje izbrali pravilno karto, je tam kar nekaj uslužbencev, ki prijazno pomagajo turistom. Mogoče pri gostitelju še preverite, če vaša proga v izbranem delu leta obratuje na vseh postajah. Tega namreč nisva zasledila nikjer in zato sva se na začasni »končni postaji« skoraj vrnila nazaj na letališče. Ob pol enih ponoči sva obsedela na praznem metroju na eni od postaj na poti do najinega stanovanja in vstopilo je le nekaj novih potnikov. Zagledana v zaslon, ki izpisuje naslednjo postajo, čakam kdaj se bo izpisala najina naslednja postaja. Iz polsna me predrami napis via aeroporto. Najbrž ni treba poudariti, s kako hitrostjo sva se zapodila proti izhodu. Čakala naju je nočna rekreacija, ampak stanovanje je bilo k sreči dokaj blizu. Gostitelj naju je pričakal vesel in rahlo okajen. Tega mu ne gre zameriti, saj naju je zaradi zamude letala čakal več kot dve uri. Na kratki poti sva izvedela, da je njegov sin navdušen nad nogometom – tudi s slikovnim gradivom. Res so topli, veseli in prijazni ljudje.

Kaj početi?

Porto je staro mesto in to tudi ponosno kaže. In to ni dunajski stil. Porto ima dušo starca brez šminke in lepotnih operacij. Ima pa ogromno, toplo srce – kot dedek iz ruralnega okolja. Fasade in ulice niso bleščeče urejene. Zdelo se mi je, da tega ne potrebujejo in da če bi to slučajno naredili, bi ves čar hipoma izginil.

Sprehajate se do onemoglosti. Priporočam dobro obutev tudi v poletnih mesecih. Nekatere ulice so strme, tlakovani kamni pa gladki. V meglenih delih dneva je vse skupaj kot drsalnica. Iščite miradourote. Po naše: razgledne točke. Google maps je v veliko pomoč, da najdete osupljive razglede na mesto, dolino in reko. Pa vmes si ogledaš vse nore fasade ploščic-Azulejo. To so poslikane ploščice, ki jih najdemo na zunanjih in notranjih stenah, na cerkvah, na navadnih hišah … skratka, povsod. So velik del Portugalske kulture, ki dejansko živi že več kot 500 let. Poleg estetskega elementa so koristne tudi kot nadzor temperature v prostorih. Za velik preboj so krivi Mavri. Če ste že kdaj raziskovali zgodovino Iberskega polotoka, veste, da je severno-afriška kultura imela velik vpliv.

Portovec.

Ribeira, nabrežje ob reki Douro je najlepše v slabšem, meglenem vremenu, saj je takrat turistov občutno manj in se lahko sproščeno sprehajaš in fotografiraš. Preko mostu Luís se sprehodiš na drugo stran (okrožje Gaia), da se ti pokaže oslupljiv razgled na Ribeiro in staro mestno jedro. Na tej strani ima nešteto vinarn svoje prostore, nekatere tudi kleti, kjer lahko okusite in kupite vina doline Douro. Najbolj znano vino je seveda Portovec. Sladko, alkoholizirano vino. Od tega, da so včasih vinu dodajali žganje, da se med dolgim transportom ne bi »pokvarilo«, do najbolj znanega in slavljenega Portovca. Kupite si ga za domov. Vrhunsko vino po zmernih cenah.

Hrana.

Ni bojazni, da bi morali piti na »prazen« želodec. Skoraj kjerkoli se dobro je. In za vse okuse se najde veliko ponudbe.  Mislim, da je obisk »Mercada Beira Ria« obvezen, če bi radi na enem kraju poizkusili več različnih tradicionalnih jedi. Je kot naša Odprta kuhna v Ljubljani, le da so vsi ponudniki v ogromni zgradbi. Cene so višje ampak dejstvo, da lahko poješ res veliko različnega, odtehta ceno. Ko ste že popolnoma siti, nikar, res nikar ne izpustite, če vam kje kaj diši. Pa naj bo tradicionalno Portugalsko ali ne, bo skoraj vedno dobro. Če so vam tradicionalne stvari všeč, poskusite tudi sendvič francesinha. Med rezinama kruha se najdejo lokalne mesnine; šunka, sveža klobasa, zrezek, sir. Čez vse se topi sir, plava pa v vinski omaki. Če ste zelo lačni, naročite poleg še jajce na oko. In ne rezervirajte si zajtrka pri nočitvah, če bo le-ta klasični hotelski. Po mestu je ogromno »zajtrkovalnic« in pekarn, kjer imajo vse. Dobesedno. Najboljše pecivo, sendviče, jajčka, smuti sklede, kavo in pomarančni sok. To je najbolj aromatičen in sladek sok. Ko ga spiješ prvič, pomarančni sok ni več to kar si poznal pod tem imenom. In ne iščite zajtrka pred deveto. Kar je super, če ste kot midva, ki že nekaj minut po bujenju iščeva obedovalnice in sanjariva o hrani. Mogoče še eno opozorilo, tapasi (prigrizki), ki jih v Španiji brezplačno postrežejo ob pijači ali kot predjed, se na Portugalskem zaračunajo. Vljudno jih lahko zavrnete in v tem primeru vam jih ne zaračunajo. V nasprotnem bo to najverjetneje na računu. 

Če imate čas.

Če ste navdušeni nad Harryem Potterjem, je obisk knjigarne Livraria Lello obvezen. Zgodovina knjigarne sega v leto 1881 in je navdih za knjižnico Harrya Potterja. Najbrž je to edina knjigarna na svetu, kjer se pred njo, kljub vstopnini, vije dooooolga vrsta. Čakanje vam ne uide. So pa v bližini čudovite pekarne/slaščičarne, sladoledarne … Samo namignem, da mogoče čakanje ne bo nujno mukotrpno.

Ako bi se raje zapeljali po reki in ob tem še degustirali vina in lokalno hrano, je ponudnikov takih izletov ogromno. Cene so se mi zdele čisto primerne.

Porto te nikakor ne pusti ravnodušnega. S svojo surovostjo, čudovitimi okusi, prijaznimi ljudmi in osupljivim razgledom ti zleze pod kožo in tega ne pokvarita tudi veter in občasno rosenje megle. Nikakor ni še eno metropolitansko mesto. Je pa več kakor vredno vsaj podaljšanega vikenda.