ROAD TRIP PORTUGALSKA – Od Lizbone proti jugu

4. del

Po Lizboni naju je pot peljala proti jugu. Že doma sem vedela, da ne želim v Faro, saj so vsi popotniški blogi omenjali pijano angleško mladež, ki se obnaša daleč od kraljevskega. Sem se pa juga vseeno najbolj veselila, saj obožujem vročino in sonce. Po videnem sodeč, je takih veliko. Za rezervacijo sobe sem porabila mnogo preveč časa. Izkazalo se je, da so kapacitete precej zasedene, cene pa nikakor sorazmerne s stanjem in lokacijo. Kaj pa bi drugega pričakovala, če se lotim rezervacije dva tedna pred odhodom. In navkljub dejstvu,  da je to področje eno bolj obleganih, kamor iz Londonskih letališč dnevno prispe horda Angležev. Tudi za pičlih 12 € iz dežja pod toplo portugalsko sonce.

Pokrajina južno od Lizbone je precej drugačna, bolj pusta, grmičasta, proti obali celo dolgočasna in »razpadajoča«. Nikakor je ne bi uvrstila med top 5 cest za road trip. Midva sva se držala ceste N120 in v slabih štirih urah prišla na jug. Po avtocesti A2 gre hitreje, prihranite kako uro in se olajšate za kar nekaj evrov cestnine. Na tem delu Portugalske je v uporabi zgolj elektronsko cestninjenje, ki sem ga opisala v 2. delu.

Na jug sva se vozila v nedeljo in cesta je bila dobesedno prazna. Očitno večina turistov v Faro prispe z letalom ali pa potujejo po avtocesti. Večjih naselij ob tej cesti ni. So le dolge vasi. Male hišice ob glavni cesti. Kot nekakšna sredozemska Madžarska vas. Večina hiš je belih – z modrimi ali rumenimi obrobami. Ploščic na fasadi skoraj ni več zaslediti. Iz te ceste  se lahko odcepiš na bolj ali manj vzdrževane ceste ali kolovoze proti obali. Ogromno je dolgih peščenih plaž, vmes se najdejo čudoviti klifi s svetilniki, kar je prava poživitev puščobne obcestne pokrajine. Ob cesti vas table opozarjajo na svetilnike, plaže, razgledne točke … pa tudi Google maps je zelo koristen.

SINES

Zaradi ene lepe slike sem se želela ustavit v tem mestecu. Pa zaradi gneče in vsesplošnega pijančevanja nisva prišla niti do parkirišča. Pa mi zdaj ni žal. Mnogo lepših plaž in vasi sva videla in prav ničesar ne zamujate, če Sines ni na vašem seznamu želja. Meni se je zdelo precej neurejeno, industrijsko in s hipijevskimi kampi ob obali. Pa dobro, ne morem se navdušiti nad vsem, ker se že tako nad večino stvari, kadar sem na potovanju.

FAROL CABO SARDÃO

Izmed mnogih svetilnikov sva za postanek in sproščanje izbrala Cabo Sardão. Cesta je na zadnjem delu ožja, a dostop je še vedno enostaven. Pred pečinami čaka svetilnik in manjše peščeno nogometno igrišče. Tu sva bila kar nekaj časa popolnoma sama z vetrom, Atlantikom in s sproščujočim bučanjem valov. Res, najdite take točke, tako škoda je čas izgubljati s postanki na bolj znanih znamenitostih. Obljubim, da so te ravno tako fotogenične, pa še gratis mir dobite poleg.

LUZ

Penzionistična vas. E, to je to. Blazno filmsko. Dedki in babice. Bolj ali manj fit. Vsi po vrsti Angleži. Eni v rožastih oblekah, drugi v polo majicah z belimi supergami in s še bolj belimi nogavicami. Že zjutraj opravljajo in samo čudež, da je to del Evrope z najlepšim (beri: najmanj dežja) vremenom. Luz je kakšnih 10 minut oddaljen od Lagosa, a svetlobna leta bolj miren. Res, da tu ne najdemo zgodovinskih stavb, ampak večina stvari je lepo urejenih. Plaža vabi, bujno cvetje se bohoti, promenada zvečer oživi … Babice in dedki uživajo v brezčasnem vetru in obisku svojih potomcev. Kot portugalska Barbariga brez socializma, z lepše urejenimi ulicami, večjo plažo, bolj živimi rožami in dražjim sladoledom. Lagos je nabito poln s turisti vseh starosti. Dolga promenada, ki je pravzaprav na eni strani prometna cesta, na drugi pa plaža, za njo pa ulica, kjer se lahko za precej velik denar najeste. Vsega – hrane in gneče. Ostali del starega mesta sameva. Kako znano. Tipična gneča na mestni vpadnici, ki na eni strani pelje v center, na drugi pa na znane plaže in plavajoče gmote skal v morju. Nepopisno veliko turistov želi videti to lepoto obale. Res je lepa, a kaj ko ves čar izgine ob koloni avtobusov in izmenjajočih se turistov. Nekaj pred tem sva še razmišljala, da bi si obalo ogledala s čolnom, pa naju je minilo. Tudi spodaj je bila gneča, da so barke skoraj v koloni prevažale bledolične Angleške turiste.

Preveč sem se veselila juga. V preveliki gneči, zasoljenih cenah in pomanjkanju portugalskega, se je ves čar izgubil. To je obljubljena dežela angleških (baje tudi francoskih) upokojencev, podobno kot Florida v ZDA. Tu za svoj denar dobijo precej več, predvsem več miru in sonca. Portugalski je to seveda všeč, tudi priseljevanje na splošno podpira, sploh, če si lahko državljanstvo »kupiš«. Kupiti pomeni investirati v portugalsko gospodarstvo, kulturo, nepremičnine …