ROAD TRIP PORTUGALSKA – Lizbona z okolico

3. del

PENICHE

Mini polotok, izrazito ribiško mesto (ribiška industrija) in ogromno surferskih šol. Neobičajno turistično mesto z ogromnim kampom pri vpadnici v mesto oz. na polotok. Tu sem ugotovila, da skuš in manjših rib sploh ne očistijo pred pripravo. Tako naj bi riba obdržala več okusa. Meni se to ni dopadlo, zato malo pozornosti pri naročanju rib v restavraciji ne bo odveč, če vam pogled na drobovino ni ravno povabljiv.

Je pa to pravi kraj, če se želite naučiti surfati. Ko bo več časa, se naučiva tudi te spretnosti, saj moja duša živi za vodo. Tokrat sva si raje vzela čas zase in se sprehodila po malem rtu Papôa. Skale, razjede, turkizno modro morje, razgled v neskončnost in v lastno dušo. Neverjetno uživam, ko najdem odmaknjene in ne tako turistične kotičke.

SINTRA

Kot je videti na slikah (pa ne mojih), je to pravljično zeleno območje z vsaj enim čudovitim gradom in s stolpičem, preraslim z mahom. Tu najdemo tudi luksuzne vile, starinske dvorce, Atlantik v daljavi …

Zaselek São Martinho, mislim, da je to kot neko izhodišče za vse pravljične destinacije na tem območju, je pokal po šivih. Priznam, slabo sem se pozanimala in zato sva se več kot uro izgubljala na ozkih, strmih, enosmernih cestah. Parkirišč praktično ni, če pa se že najde kakšno, je gneča nepopisna. Z dolgim nosom sva zapustila Unescovo pravljico. Ta bo očitno morala počakati na drugi obisk Portugalske, kjer se bova v Sintro definitivno odpravila z organiziranim prevozom. Zato polagam na srce, ne hodite z avtom tja. Menda se da v pozni jeseni, na grd deževen dan, tam uživati v samoti. Ampak pozanimajte se o vremenu in upajte na srečo.

CABO DA ROCA

Tudi midva občasno padeva na klasične turistične točke. Ker seveda se je treba pofočkati na najbolj zahodnem delu celinske Evrope. Midva in še vsi drugi. Tu moraš biti precej iznajdljiv, da na tvoji sliki ni množice Kitajcev, Indijcev, Američanov itd. Ob tem je to tudi dober trening, kako se ob vseh motilcih naužiti lepote razčlenjene obale. Če niste kot jaz in si noro ne želite fočkanja tu, najdite drugo, svojo pečino. Ogromno jih je.

LIZBONA

Premikanje po mestu.

Priznam, strah me je bilo prometa, ampak po nepotrebnem. Gneča kot gneča, nekaj zgrešenih izvozov, a nič kritičnega. Rezervirala sva hotel z garažo ob metro postaji, zato sva bila od starega dela mesta oddaljena le dobrih 15 minut. Metro sistem je dobro urejen, z eno karto lahko celo prestopaš med linijami v določenem časovnem obdobju in tako prihraniš nekaj denarja, ki ga potem nameniš za pomarančni sok, kavo, paste de belem. Če ne gre z metrojem, gre z mestnim avtobusom. Karto lahko kupite na avtobusu, na kateri avtobus se morate usesti, pa pove Google maps. Atrakcija so tudi tramvaji in zobate železnice. Vse je še danes v uporabi in ne morem si predstavljati, kako turisti otežujejo prevažanje domačinom. Rumenkoti so lepši od zunaj, pustite domačinom dihati. Javni prevoz je res enostaven, a glavnino boste še vedno prehodili peš. Če Lizbono obiščete z avtomobilom, se da varno in ugodno (najbrž kar brezplačno) parkirati severno od znamenitega stolpa Belem v okrožju Restelo. Do stolpa sprehod, v staro okrožje Bairro Alto pa z avtobusom.

Kaj početi?

Ena najstarejših prestolnic na svetu je zgrajena na sedmih gričih. Ponudila bo čudovite razglede, če boste le imeli voljo in kondicijo. Pa lepe fasade v stilu Azuleja. Jejte mini pite paste de belem in čakajte tramvaj, da ga boste ujeli v foto objektiv. Ker ulice in razgledi zasvojijo, je dobra obutev obvezen del potovalne opreme.

Stolp Belem se je kopal v poznem popoldanskem soncu. Odprta ploščad in velik park pred stolpom pogoltneta množice, da stolp zasije v vsej svoji lepoti. Utrdba iz 16. stoletja, je takrat branila Lizbono. Notranjost naju ni zanimala, saj si je kar nekaj mnenj na spletu enotnih, da je prava lepota vidna z zunanje strani. Od tu se pogled razstira na most »Ponte 25 de Abril«. Še ena mogočna ikona Lizbone, ki vije šestpasovnico in železniško progo preko reke Tejo. Ljubitelji filmov Jamesa Bonda veste, da je bilo nekaj kadrov posnetih prav na tem mostu. Če imate čas, za res lepo fotografijo najdite skrite kotičke pod mostom. Tudi na nasprotni strani pod kipom Jezusa je lep razgled na most in Lizbono. Če vas pot iz Lizbone vodi preko znamenitega mostu naprej proti jugu Portugalske, je postanek na tej točki samoumeven.

Kadar časa ni na pretek, se osredotočaš na staro mestno jedro. V Lizboni je to okrožje Bairro Alto. Ena od razglednih točk ob starem mestnem jedru je »Miradouro da Graça«. Nekaj strmih ulic, še kar veliko stopnic, a na vrhu je trud poplačan. Željni ogledov cerkva so brez dvoma prišli na svoj račun. Na sosednjem hribčku najdete grad S. Jorge, s katerega se prav tako odpira lep razgled, a pričakujte res ogromno množico turistov in vstopnino. S pešačenjem pokurimo kar nekaj kalorij, zato lahko jeste brez slabe vesti. Hrana je res božanska. Izbire je ogromno, če pa ste pristaš »več in še več na enem mestu«, je tržnica Time Out prava izbira. Stil naše Odprte kuhne s precej več izbire.

Ulična kultura je v Lizboni res živa. Dobro in okusno preživeto popoldne je tudi  v »LX Factory«. Ogromno propadajočo tovarno so spremenili v kulturno, umetniško in gurmansko središče. Sprehod odkriva niz malih lokalnih trgovinic, galerij, knjigarno, barov, slaščičarn, restavracij …

Jaz pravim, da je pravi čar potovanj iskanje pravega utripa kraja, v katerem se nahajamo. Iskanje skritih, prvinskih kotičkov. Čutiti okolje, ki nas obdaja in ne le hiteti od ene do druge turistične točke. Upam, da bo na Portugalskem vsak našel svoje, saj sem videla, da je večina turistov strnjena na najbolj popularnih destinacijah, ostalo pa kljub izrazitemu karakterju sameva.